Hongkong je v zgodnjih devetdesetih proizvedel približno 200 filmov na leto. Šele divji uspeh filmske industrije je Wongu omogočil, da je nadaljeval s svojim manj komercialnim pristopom k filmskemu ustvarjanju. Days of Being Wild je bil lokalno katastrofa na blagajnah, vendar je njegova kritika Wongu prinesla status ene vodilnih osebnosti tistega časa. Na podlagi gospodarske blaginje zadnjega desetletja kolonialne dobe je našel priložnosti za raziskovanje in razvoj svojega edinstvenega pristopa k filmskemu ustvarjanju. S pomočjo snemalca Christopherja Doyla in umetniškega direktorja Williama Changa je Wong razvil edinstven vizualni jezik in estetiko. Slike so v Wongovih filmih na prvem mestu; tudi dialogi in razdrobljene pripovedi se zdijo kot posnetki trenutkov.
Wongovi filmi imajo univerzalne teme, ne glede na to, ali so postavljeni v ozadje šestdesetih let 20. stoletja, sodobno mestno pokrajino ali zgodovinske čase zalog pokovke v kinu. Da bi ju cenili, ni potrebno veliko znanja o kulturnem in zgodovinskem kontekstu Hongkonga ali kitajske kulture. To še posebej velja za Pepel časa (1994). Favorit kritikov je bila draga produkcija, ki je trajala dve leti. Subverzija klasičnega žanra wuxia (borilnih veščin), v bistvu gre za spominjanje in pozabljanje, temo, ki jo je mogoče razumeti ne glede na kulturno ozadje.
Do sre-90ih let se je Wong uveljavil kot eden najboljših filmskih ustvarjalcev v regiji, saj mu je film Chungking Express leta 1995 na hongkonških filmskih nagradah prinesel vsa najvišja priznanja. Mestna filmska industrija je bila še vedno uspešen in donosen posel, vendar je bilo očitno, da si Wong želi večjo areno. Medtem ko je John Woo svojo hollywoodsko kariero že začel s snemanjem akcijskih filmov, je Wong prejel nagrado Fipresci na mednarodnem filmskem festivalu v Stockholmu za Chungking Express. Prislužil si je tudi pohvale Quentina Tarantina, ki naj bi vlekel niti za zagotovitev čezmorske distribucije filma. Uveljavitev na mednarodnem prizorišču je bila mogoča in odhod v Hollywood ni bil edina pot.
Happy Together je prišel tik preden se je končala britanska oblast nad Hongkongom in mesto je postalo središče svetovne pozornosti. Film je zapečatil Wongov zvezdniški status in mu prinesel nagrado za najboljšega režiserja na filmskem festivalu v Cannesu – prvemu Kitajcu, ki je prejel to nagrado. Prva leta po primopredaji so ostala večinoma uspešna, kot da bi se v mestu le malo spremenilo, leta 2000 pa je izšla romantična drama In The Mood for Love, postavljena v Hongkong v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ki je splošno priznana kot Wongovo najboljše delo.
Razpoloženje za ljubezen se konča leta 1966, ki je prelomni trenutek, ki zaznamuje začetek kitajske kulturne revolucije, in leto pred izbruhom nemirov v Hongkongu. V zadnjem prizoru lik Tonyja Leunga Chiu-waija šepeta svoje skrivnosti v drevesno luknjo in se spominja izginulih let. Označuje konec neke dobe in začetek neznane prihodnosti, kar je res v filmu, pa tudi za Wongovo filmsko ustvarjanje in usodo Hong Konga.
Priljubljena oznake: zaloge pokovke za kinodvorane, Kitajska, dobavitelji, proizvajalci, tovarna, po meri, veleprodaja, nakup, cena, izdelano na Kitajskem
